Pavza (premor) je eno izmed najmočnejših izraznih sredstev, ki oblikuje in obarva pripoved. Govor naredi bolj pregleden, saj ločuje povedi in poudarja pomembnost določenih delov. Poslušalcu da čas, da ponotranji in začuti povedano in hkrati gradi napetost, saj poslušalce drži v pričakovanju in nevednosti, kaj sledi.

Kot v pogovoru tudi v glasbi in plesu govorimo zgodbo. V plesni improvizaciji nam je pripoved, ki jo ustvari glasba, inspiracija za gibanje in zgodbo, ki se nato odvije v paru. Zato je pavza in navidezno mirovanje tudi v plesu zelo pomebno. Včasih je namreč »ne narediti ničesar« močnejše in bolj povedno dejanje kot kakršno koli gibanje.

 

V skladbi Mi Dolor je pavza pri 0.21 manj izrazita, vendar še vedno nakaže spremembo in tako označi konec glasbenega odseka (določena tema pogovora je končana) ter napoveduje nadaljevanje.

 

V skladbi La Cumparsita se prva pavza zgodi pri 0.08. Sproži občutek negotovosti in vprašanje kako ter kdaj se bo skladba nadaljevala. Pavza drži napetost.
Ponavadi je glasba tik pred pavzo glasnejša in doživi vrhunec v sami pavzi, kar napetost le še stopnjuje.

Pavze so seveda lahko tudi manj očitne. V skladbi Jueves pavze večinoma med seboj ločujejo fraze (povedi). V pomoč nam je lahko, če prisluhnemo kontrabasu. Pri 0.07 je bil del melodije povedan in bas za nekaj trenutkov ne igra, kar še vedno deluje kot pavza v glasbi in loči frazi. Pri 0.15 se takšna pavza pojavi še enkrat v enaki vlogi.

Primeri pavz v klasični glasbi za vajo

Primer 1
Mendelssohn
primer pavze na 0.34

Primer 2
Beethoven
Primera pavze na 0.25 in 0.47

Primer 3
Mozart
primera pavze na 0. 20 in 0.38

Primer 4
Wieniawski
Primera pavze na 0.06 in 0.14

Mesečne tematike za vas pripravljava Davor in Marta. O nas